Leta 1990 so pred ljubljansko operno hišo postavili spomenik Julija Betetta v izdelavi arhitekta Marka Mušiča in kiparjev Stojana Batiča in Julijana Renka (Batičev bronasti odlitek je v kamen prenesel Renko). Kamniti doprsni kip pevca in glasbenega pedagoga stoji na visokem stebru, obdanem s tremi kamnitimi stebri, ki nosijo baldahinasto streho. Obeležje je postavljeno ob severni fasadi ljubljanske Opere kot udejanjenje zamisli, da se ob obeh bočnih fasadah in naprej že obstoječima spomenikoma igralcema Ignaciju Borštniku in Antonu Verovšku postopoma pridružijo spominska obeležja še drugih umetnikov. Spomenik je nenavadno oblikovan, saj se zdi, da usločena kamnita streha, ki povzema ločne motive operne fasade, visi v zraku. Dekorativni podstavek portreta, ki ga je izklesal Boris Udovič, predstavlja glasbilo (harfo).
Julij Betetto
Operni pevec Julij Betetto (1885–1963) je s svojim pedagoškim delom in z odmevno mednarodno kariero vplival na razvoj slovenske operne kulture ter se povzpel v sam vrh te umetnosti. Na Slovenskem je postal nestor koncertnih in opernih pevcev, s svojim izjemnim liričnim basom (basso cantante) pa se je uveljavil v Dunajski dvorni operi in Bavarski državni operi v Münchnu, od koder se je njegov sloves še razširil in razplamtel.
Betetto se je kot dijak učil petja pri Franu Gerbiču in Mateju Hubadu. Leta 1903 je na odru Deželnega gledališča z osemnajstimi leti debitiral v vlogi Mihe iz Smetanove Prodane neveste in postal del ljubljanskega opernega sestava. V ljubljanski Operi je v času kariere uprizoril številne pomembne operne vloge, med katerimi izstopajo kralj Henrik v Wagnerjevem Lohengrinu, Mefisto v Gounodovem Faustu, Gašpar v Webrovem Čarostrelcu in Kecal v Prodani nevesti.
Med letoma 1907 in 1909 je študiral na Dunaju, kjer je bil sprejet v vodilno svetovno operno inštitucijo, dvorno opero. Kot solist je izstopal že na začetku svoje umetniške kariere. Z nastopom v Mozartovem Rekviemu pod taktirko Mateja Hubada in z zborom Glasbene matice si je pridobil priznanje slovenskih kritikov in štirih ljubljanskih Matičarjev, ki so mu s štipendijo omogočili šolanje na dunajski Akademiji za glasbo in uprizarjajočo umetnost. V Avstriji je na priporočilo režiserja Augusta Stolla in s potrditvijo Gustava Mahlerja, takratnega direktorja dvorne opere, dobil stalni angažma v dunajskem opernem sestavu, kjer je redno deloval do leta 1922.
Nastopil je v vseh pomembnih basovskih vlogah železnega repertoarja in v Mozartovi Čarobni piščali navdahnil slovitega dirigenta Felixa Weingartna. Požel je številne pohvale dunajskih in slovenskih kritikov, ki so izpostavljali njegov jeklen, čvrst in prodoren bas in igralske sposobnosti ter poudarili podobnosti z velikim, takrat že pokojnim češkim opernim basom Vilémom Hešem.
Leta 1923 se je Betetto na povabilo Hubada vrnil v Ljubljano ter postal učitelj petja na Matičini šoli. Kot vodilni pevski pedagog je pod okriljem Glasbene matice svoja tehnična in muzikalna znanja predal generaciji odmevnih pevcev slovenske glasbene scene, v katero spadajo Vekoslav Janko, Valerija Heybal, Ladko Korošec, Mitja Gregorač in Marija Bitenc Samec. Po Hubadovi smrti je prevzel mesto ravnatelja šole Glasbene matice in Državnega konservatorija.
Betetto je bistveno pripomogel k ustanovitvi ljubljanske Glasbene akademije. Proti koncu tridesetih let se je jugoslovanska oblast odzvala na številne pobude in leta 1939 omogočila ustanovitev Glasbene akademije, za kar je imel velike zasluge prav ljubljanski glasbeni konservatorij pod Betettovim vodstvom. Ob koncu tridesetih let so stopili v veljavo njegovi učni načrti za solopetje za celotno vertikalo glasbenega šolstva, leta 1942 pa je Betetto postal rektor novonastale Glasbene akademije. Po vojni je do upokojitve deloval kot predstojnik oddelka za solopetje ter skrbel za vzpostavitev in delovanje svoje pevske šole, čeprav njenih načel ni nikdar sistematiziral do te mere, da bi tudi dejansko izšla v tiskani obliki kot didaktični pripomoček. Njegova metodika, ki je bila pod vplivom njegovih dunajskih profesorjev petja, se je zgledovala zlasti po pevski šoli Thuiskona Hauptnerja. Številni uspehi Betettovih učencev, ki so se razvili v zrele delujoče umetnike in pedagoge, so lep dokaz, da je Betetto s svojim pedagoškim delom povzdignil slovensko glasbeno šolstvo na evropsko raven.
Betettovi veličini se Društvo glasbenih umetnikov Slovenije vsako leto pokloni s podeljevanjem Betettove nagrade za umetniške dosežke uspešnim glasbenikom.
Maia Juvanc
