Krajani Homca so leta 2000 velikemu tenoristu Jožetu Gostiču v čast ob njegovi rojstni hiši postavili spomenik, ki ga je izdelala kiparka Vesna Bukovec.
Jože Gostič
Jože Gostič (1900–1963) se je v slovensko glasbeno zgodovino zapisal kot legendarni tenorski virtuoz. Njegova operna kariera je segla na mednarodne odre. Izoblikoval je svojstveno interpretacijo tako verističnih, belkantističnih kot tudi wagnerjanskih vlog.
Jože (ali Josip) Gostič je izhajal iz glasbene družine, ki je negovala igro na orgle. Navdušenje nad operno umetnostjo se je Gostiču porodilo v mladosti, ko je obiskoval Opero v Ljubljani, od koder je po predstavi tudi po štiri ure pešačil domov na Homec. Leta 1921 se je vpisal na študij solo petja na ljubljanskem konservatoriju ter za zaslužek deloval kot član opernega zbora. Vendar študij ni potekal brez resnejših zapletov. Za kratek čas ga je prekinil vojaški staž, slaba ocena ob koncu zadnjega letnika pa je Gostiča spodbudila, da je k svoji glasbeni dejavnosti, konkretneje petju, pristopil s še večjo vnemo. Ta se je zrcalila v petju wagnerjanskih del, ki mu jih je za izziv dal ravnatelj konservatorija Matej Hubad.
Leta 1929 se je prvič solistično uveljavil z vlogo Lenskega v operi Evgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega in zatem kot Franjo nastopil v drugi veliki pevski vlogi sezone, v Foersterjevem Gorenjskem slavčku. V tridesetih letih 20. stoletja, ko je ljubljanski operni oder spet preplavil lahkotnejši žanr opereta, ki se ji je s številnimi nastopi posvetil tudi Gostič, so kritiki ocenjevali, da njegov lirski glas presega te vloge, ki da Gostiča le »kvarijo«.
Lirske prvine svojega tenorskega glasu je v nadaljevanju izrazil v tragični vlogi Massenetovega Wertherja in kasneje v zrelejši dobi izpel prodornejše razsežnosti dramskega tenorja v vlogah Otella in Lohengrina. Njegove glasovne sposobnosti je odlikovala nenavadna versatilnost, zato je lahko dosegal raznolike pevske registre. Pel je različne pevske vloge in se glasovno spretno prilagodil njihovi specifiki. V belkantističnih arijah Rodolfa v La Bohème je polzel od rahlega mezzo voce do polnih prsnih tonov in nazaj ter s širokimi težkimi toni iz prsnega registra dramatično prodorno podajal Erika v Wagnerjevem Večnem mornarju.
Na ljubljanskem opernem odru je odpel večino pomembnih tenorskih vlog ter se po osmih letih rednega solističnega angažmaja v Ljubljani leta 1937 preselil v Zagreb, kjer je postal vodilna osebnost zagrebškega opernega sestava. Operi Hrvaškega narodnega gledališča je ostal zvest do smrti leta 1963.
Med Gostičeve vrhunce kariere štejemo nastop na praizvedbi opere Danajina ljubezen Richarda Straussa, ki je potekala na Salzburških slavnostnih igrah leta 1952, njegove veristične arije v Puccinijevi Tosci, izvedene na Zagrebškem glasbenem bienalu, in predvsem njegovo interpretacijo Verdijevega Otella.
Maia Juvanc
