Domžalska godba je najstarejša podeželska godba na nekdanjem Kranjskem, saj sega v leto 1884, ko so se prvič zbrali gasilci – glasbeniki, in deluje še danes. Ponaša se tudi z najstarejšim godbenim domom (Godbeni dom Domžale) na slovenskih tleh. Slovesno je bil odprt že leta 1929.
Oder doma je krasila zastorska slika na platnu (610 cm × 330 cm), ki jo je za Godbo Domžale med letoma 1926 in 1929 naslikal slikar Slavko Pengov. Poslikana je bila pravzaprav celotna vzhodna stena, to se pravi ves prostor levo in desno od odprtine za oder in tudi ves prostor nad njo, vse tja do stropa. Delno se to vidi na edini pričujoči fotografiji, posneti v notranjosti doma kmalu po odprtju. Poleg arhitekturnih elementov so na poslikavi izstopali predvsem portreti štirih svetovnih skladateljev – Mozarta, Wagnerja, Beethovna in Straussa. V zgornjem delu je bilo 15 figur v različnih pozah, ki so igrale na različne inštrumente. V centru nad odrom, med dvema portretoma, sta bila v prepleteni kompoziciji naslikana lira in angel.
Na stropu, kjer je okrogla odprtina za zračnik, je bila naslikana rozeta, sestavljena iz bogatega dekorativnega vzorca iz stiliziranih elementov ljudske ornamentike.
Če se osredotočimo na glasbeno simboliko poslikave, opazimo levo in desno od slik tabora in cerkve po dva angela. Angeli so tudi na poslikavah na steni nad zastorom. Angeli so posredniki med Bogom in svetom, so sli, glasniki, čuvarji, vodniki, varuhi itd. Na desni strani angela igrata na liri, glasbilo v pravem pomenu besede, ki povezuje nebo in zemljo. Angela na levici pa igrata na lutnji, ki je simbol stvarstva.
Godbeniki so zastor odstranili in ga pravočasno rešili pred uničenjem. Pred kratkim so ga restavrirali in zdaj krasi vhodno avlo Slamnikarskega muzeja, ki deluje v isti stavbi.
Povzeto po besedilu Zastorska slika v Slamnikarskem muzeju Romana Kosa.
